Izgorelost – diagnoza ali naraven odziv človeka na življenje brez notranjega stika?
Izgorelost je danes ena najpogosteje omenjenih težav sodobnega človeka. Običajno jo opisujejo kot stanje fizične, čustvene in mentalne izčrpanosti, povezane s kroničnim stresom. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) izgorelost opredeljuje kot sindrom, povezan s kroničnim stresom na delovnem mestu, ki ni bil uspešno obvladovan.
Kljub temu pa v strokovnih krogih še vedno obstajajo razprave o tem, ali izgorelost sploh predstavlja samostojno diagnozo ali pa gre predvsem za skupek simptomov, povezanih s kroničnim stresom, depresijo, anksioznostjo in dolgotrajnim notranjim konfliktom.
Nekateri raziskovalci opozarjajo, da meje med izgorelostjo, depresijo in kronično čustveno izčrpanostjo pogosto niso povsem jasne. Prav zato se pojavlja vprašanje, ali izgorelost res predstavlja ločeno bolezensko stanje ali pa predvsem naraven odziv organizma na življenje, ki je dolgotrajno v nasprotju z človekovimi notranjimi potrebami, vrednotami in občutkom smisla.
V svoji klinični praksi pogosto opažam, da izgorelost ni zgolj posledica količine dela, ampak predvsem posledica dolgotrajnega notranjega konflikta. Človek lahko več let opravlja delo ali živi način življenja, ki ga notranje izčrpava, pri tem pa potlačuje frustracijo, žalost, občutek nesmisla, nemoč ali notranji odpor.
Ta čustva se postopoma kopičijo v telesu, dokler telo ne postane težko, utrujeno in brez energije.
Po drugi strani pa pogosto vidimo, da ljudje, ki počnejo nekaj, kar jih resnično navdihuje, lahko delajo zelo intenzivno in dolge ure, pa jih to ne uniči, ampak jim pogosto celo daje občutek energije, smisla in notranje živosti.
To odpira pomembno vprašanje: ali človeka izčrpava delo samo ali predvsem dolgotrajna psihološka odtujenost od samega sebe?
Psihološki in telesni krog izgorelosti
Sodobne raziskave kažejo, da izgorelost vključuje kompleksno prepletanje:
čustvene izčrpanosti
izgube občutka nadzora
zmanjšane notranje motivacije
in dolgotrajne psihološke preobremenitve.
Ko človek dolgo časa ignorira svoje notranje občutke in potrebe, telo postopoma preide v stanje kronične napetosti. Pojavijo se:
občutek teže v telesu
zmanjšana motivacija
izguba življenjske energije.
Um in telo začneta ustvarjati začaran krog. Misli o obremenjenosti in nemoči vplivajo na telo, telo pa nato preko občutkov utrujenosti in napetosti dodatno potrjuje občutek izčrpanosti.